Kaj je SEAP?
Trajnostni energetski akcijski načrt (SEAP) je ključni dokument, ki pokaže, kako bo podpisnica Konvencije dosegla svojo zavezo do leta 2020. Uporabljajo se rezultati osnovnih evidenc emisij za iskanje najboljših področij ukrepanja, ter priložnosti za doseganje lokalnega organa s ciljem zmanjšanja CO₂. Skupaj s časovnimi okvirji in dodeljeno odgovornostjo, ki pretvarja dolgoročno strategijo v dejanja, določajo konkretne ukrepe za zmanjšanje energetske porabe. Podpisniki so se zavezali, da bodo predložili svoje SEAP-e v roku enega leta od podpisa konvenciji. SEAP se ne sme obravnavati kot osnovni in tog dokument, saj se okoliščine spremenijo, ker ukrepi zagotavljajo rezultate in izkušnje, katere bi bilo koristno / potrebno spremljati redno.
Ne sme se pozabiti, da se možnosti za zmanjšanje emisij pojavijo pri vsakem novem razvojnem projektu, ki ga odobri lokalna oblast. Vpliv takšnih priložnosti je lahko izjemno pomemben in bo lahko trajal dalj časa. To pomeni, da je energetsko učinkovitost in razloge za zmanjšanje emisij potrebno upoštevati pri vseh novostih, tudi če SEAP-i še niso dokončani ali odobreni.
OBSEG SEAP-a
Aktivnosti v sklopu Konvencije županov na lokalni ravni so v pristojnosti lokalne skupnosti. SEAP se mora osredotočiti na ukrepe, katerih cilj je zmanjšanje emisij CO₂ in porabe končne energije za končne porabnike. Konvencija županov zajema celotno geografsko območje lokalne oblasti (kraje, mesta, regije). Zato je treba vključiti ukrepe, določene v SEAP, v javnem in zasebnem sektorju. Vendar pa se pričakuje, da bo lokalna oblast dajala zgled ostalim sektorjem pri reševanju ukrepi povezanimi z lokalnimi organi, objekti, opremo, voznim parkom, itd… Lokalni organ se lahko odloči ali bo skupni cilj zmanjšanja emisij CO₂, vezan na “absolutno zmanjšanje” ali “zmanjšanje na prebivalca”. Glavni cilji sektorjev so zgradbe, oprema in javni prevoz. SEAP lahko vključuje tudi ukrepe, povezane z lokalno proizvodnjo električne energije (razvoj fotovoltaike, vetrne energije, SPTE, izboljšanje lokalne proizvodnje električne energije) ter lokalno proizvodnjo toplote / hladu. Poleg tega bi morali SEAP-i zajemati področja, na katera lahko lokalne oblasti vplivajo na porabo energije na dolgi rok (kot je načrtovanje rabe zemljišč), spodbujanje trga za energetsko učinkovite izdelke in storitve (javna naročila), kot tudi spremembe v strukturi potrošnje (ki delajo z interesnimi skupinami in državljani). Ravno nasprotno, industrijski sektor ni ključni cilj Konvencije županov, tako se lahko lokalna skupnost odloči vključiti ukrepe na tem področju ali ne. V vsakem primeru je treba naprave, ki jih zajema sistem trgovanja z emisijami (evropski sistem trgovanja z emisijami CO₂) izključiti, če so bile vključene v prejšnjih načrtih lokalne oblasti.
